Internet vsekakor predstavlja svojevrstni izziv za niz obstoječih pravnih konceptov. Da bi slednje uspešno priredil novemu mediju, se mora pravnik osredotočiti na najbolj značilne lastnosti komunikacije po internetu in posameznih tehnologij.

Prva izmed njih je gotovo visoka stopnja anonimnosti v novem okolju. Udeleženci internetne komunikacije pogosto nastopajo pod psevdonimom. Internetni kupec, denimo, ne vidi ne internetnega trgovca, ne njegove trgovine, niti nikogar od njegovih ljudi. Zanaša se na podatke, ki so objavljeni na spletni strani, ki jo gosti strežnik na drugem koncu sveta, ter upa, da so podatki o njegovi kreditni kartici pristali v varnih rokah in da bo v razumnem času prejel naročeno blago. V zvezi s tem se zastavljajo najrazličnejša pravna vprašanja:

• Kdo so stranke pogodbe?
• Ali obstajajo pravno urejeni mehanizmi za ugotavljanje identitete nasprotne stranke, npr. elektronski podpis?
• Kakšno je pravno varstvo zoper zlorabo podatkov o plačilni kartici?

Druga značilnost poslovanja po internetu je visoka stopnja avtomatizacije transakcij. Ponovimo primer sklenitve običajne potrošniške prodajne pogodbe po internetu: odločitev za spletnega trgovca bo najverjetneje sprejel računalniški program, njegov »elektronski zastopnik«.

• Je pogodba veljavno sklenjena?
• Kaj se v takem primeru zgodi z napakami volje?

Hkrati so za komunikacijo po internetu značilni tudi novi akterji, ki jih najpogosteje lahko označimo kot različne ponudnike internetnih storitev (ISP), ki opravljajo določeno vlogo pri posredovanju podatkov uporabnikom. Tej vlogi pogosto ni možno najti ustreznega ekvivalenta pri starejših oblikah komunikacije. ISP-ji gostijo spletišča uporabnikov, na poti shranjujejo in pošiljajo naprej informacijske paketke, s pošiljatelji katerih nimajo nikakršne pogodbene ali drugačne vezi, ter, še več, zaradi potreb učinkovitosti prenosa začasno shranjujejo celotne spletne strani takih oseb (caching).

• Kakšen je pravni položaj ISP-jev?
• Kakšne so v skladu s tem njihove pravice in obveznosti?

Tretja pravno relevantna značilnost interneta je nova oblika, v kateri potekajo komunikacije. Tu imamo v mislih predvsem digitalizacijo in, pogojno rečeno, »dematerializacijo« informacij, njihovo prevedenost v komunikacijske protokole ter dostopnost v obliki spletnih strani.

• Kako pravo varuje tovrstne komunikacije in informacije (intelektualna lastnina, osebni podatki, svoboda izražanja)?
• Katere oblike posredovanja informacij utegnejo biti pravno sporne (vzpostavitev spletne povezave oziroma hyperlink, vključitev informacije na spletno stran, ponujanje informacije »na zahtevo«)?

Četrta in verjetno najbolj opevana lastnost interneta je njegova brezmejna narava. Dejanje, storjeno v internetu, denimo, objava spletne strani, ima namreč lahko kaj hitro posledice kjer koli na zemeljski obli. Lahko privede do številnih nepričakovanih pravnih posledic zaradi najrazličnejših razlogov:

• različnega pojmovanja svobode izražanja v posameznih državah,
• različnih režimov glede oglaševanja in trgovanja, vključno z varstvom potrošnikov,
• številnih med seboj neodvisnih nadzornih režimov glede opravljanja finančnih storitev ali teritorialnosti pravic intelektualne lastnine.