Arbitražno sodišče je odločilo. Slovenija je dobila svoje. Tudi Hrvaška, vendar razsodbe ne priznava. Pred vami je zgodba o trudu slovenske diplomacije, da bi v nenaklonjenih političnih okoliščinah s Hrvaško izborila pravično mejo. In hkrati zgodba o nesposobnih slovenskih politikih, ki so - začenši s Kardeljem in končavši s Pahorjem ter Erjavcem - Sloveniji delali nepopravljivo škodo.

Dve sosednji državi, Slovenija in Hrvaška, dve politiki in en zaliv z dvema imenoma. Med državama poteka diplomatska vojna za mejo: ne z orožjem, ampak z ostrimi besedami. Narejena viteška drža politike se gradi na skritem podzemlju tajnih političnih sestankov, diplomatskih dogovorov z zavezniki in napadov na nasprotnikove šibke točke, ki jih pripravljajo vrhunski strokovnjaki mednarodnega prava.
Milan Balažic je s prisotnostjo pri pogajanjih sodeloval v samem jedru teh dejavnosti, zato nas njegova knjiga verodostojno popelje za zaprta vrata nastajanja zunanje in notranje politike – ta odloča o usodi ljudi na obeh straneh meje, ki ni določena.
Iz dnevniških zapiskov izvemo doslej neznane podrobnosti in ozadja skoraj četrtstoletne »diplomatske vojne« in resnico o Piranskem zalivu. Dvajset let pogajanj je povzročilo enciklopedični obseg knjige, vendar napetost niti na eni strani ne popušča. Avtor v knjigi bolj kot o odnosih s sosednjo prijateljsko državo govori o slovenski notranji politiki, o vojni med kabineti predsednika republike, predsednika vlade in zunanjega ministra, o tem, kdo vse je v preteklosti zavozil slovensko mejo v Istri.
V knjigi je s slikovnim gradivom prikazano tudi poročanje najvidnejših slovenskih in hrvaških časopisov, ki so v vseh teh letih pozorno spremljali dogajanje na »fronti«. Napeta diplomatska vojna za mejo med Slovenijo in Hrvaško je bila namreč slovenski javnosti na očeh celo bolj kot vstop v Evropsko unijo.
Knjiga dokazuje, da je realnost političnega in diplomatskega sveta tudi v primeru spoprijema Slovenije in Hrvaške bolj divja od naših najbolj divjih predstav.