Epohalno monumentalno delo, ki bi ga moral prebrati vsak, ki se ima za slovenskega intelektualca ali razumnika. Avtor že v izhodišču pokaže, zakaj je matematizirana znanost edina realna vednost, vse ostale oblike vednosti pa so dozdevek in si z religijo delijo enako strukturo. Tudi matematika in logika postaneta dozdevek, ko se ju loti filozofska interpretacija. Le-ta napleta smisel, medtem ko se nekaj novega lahko naučimo le od nesmisla. Prav od tod skuša izhajati matematična logika, ki – ne da bi vedela, kaj pravzaprav dela – hkrati proizvaja subjekta politike (Machiavelli), matematizirane znanosti (Descartes) in psihoanalize (Lacan).

V največje skrivnosti teh temeljnih vednosti delo uvaja tako, da je razumljivo vsakomur – da je za vse. Na Leibnitzovo vprašanje, zakaj raje nekaj in zakaj ne raje nič, odgovarja: zaradi politike označevalca, matematike črke in realnega telesa. Razkrojenost oblasti, vednosti in užitka je v delu simptomatično zavozlana skozi Lacanovo antifilozofijo in kajpada štirimi temeljnimi diskurzi gospodarja, univerzitetnika, histerika in analitika, kjer pri slednjem ni drugega, razen klinike.

Vas zanima, kako sta povezani matematika in politika? Hočete vedeti, zakaj je lepo število matematikov in logikov bilo norih? Ali morda, v kakšnem nenavadnem razmerju so matematična logika, kolektivna politična norost in singularni užitek? In nenazadnje, zakaj se matematika tako čudovito in čudno prilega temu, čemur pravimo realnost, h kateri pristopamo z aparati užitka in je torej sama fantazmatsko strukturirana? Delo bo marsikateremu bralcu odgovorilo tudi na tri klasična Kantova vprašanja: kaj lahko vem, kaj lahko storim in kaj lahko upam? Vse in še več, lahko izveste, če vzamete v roke to vsekakor življenjsko delo Milana Balažica, pred katerim je moral v tujino pobegniti tudi slavni Slavoj Žižek.

Filozofski vic namreč lahko, analiza in misel pa brez te knjige v Sloveniji – a tudi širše – preprosto ne moreta več obstajati.

Mnenja o knjigi

'Knjiga dr. Milana Balažica Užitek, vednost, oblast prinaša obsežen nabor do sedaj še nikoli objavljenih referenc iz pariških arhivov psihoanalitika Jacquesa Lacana in kot prvo delo v slovenskem prostoru s preciznostjo obravnava njegovo pozno poučevanje, obeleženo z razmerjem med psihoanalizo, filozofijo in matematično logiko. V prepletu vprašanj treh nemogočih poklicev, analiziranja, vladanja in poučevanja, knjiga predstavlja tisto, kar odpira prostor novemu – tako v psihoanalitični konceptualizaciji kot v njeni klinični proceduri. Delo je v tej zastavitvi mogoče brati kot komentar k Lacanovemu znamenitemu spisu L'étourdit, ki bralca ponovno spomni na možnost subverzije diskurzivnih praks in svoje lastne pozicije, na bodočega psihoanalitika pa se obrača s formacijo prek matematičnih, lingvističnih, anti-filozofskih in topoloških paradoksov. V čem se ta vednost stika s psihoanalizo? V čem je preplet matematične logike in psihoanalitičnega poučevanja? Je mogoče šteti užitek? Je z njim mogoče računati? Kakšne so klinične konsekvence za matematika ali znanstvenika, in nenazadnje, kako psihoanaliza v toku zgodovine nepredvidenih rezov odpira prostor spremembam?

Za Lacana se je zgodovina ocenjevala glede na analitični diskurz, kjer v simbolnem redu vznikne realno in tlakuje pot spremembi. ''Resnica je zmožna sprememb zahvaljujoč koordinatam, ki jih zavzema in kontingencam v svoji zgodovini. A preko mnogih resnic, se manifestira tista, ki je ena sama. Kar se manifestira je kraj resnice, ki ima logični vzrok'', piše Jacques-Alain Miller. V tem Balažicevo delo z vprašanji logike in matematike postavi nove koordinate, kjer realno subvertira simbolne horizonte vednosti, oblasti in užitega smisla, obenem pa s prodornim izrazom vodi eno glavnih psihoanalitičnih tem 21. stoletja.'
– dr. Nina Krajnik, Lacanovska psihoanalitičarka